sreda, 20. julij 2011

Tabor 2011

Že nekaj časa nisem bil aktiven na blogu niti na spletnem albumu picasa in pa dA. Upam, da se to ne ponovi več. Najprej moram povedati, da je tabor, ki sem ga oglaševal na blogu popolnoma uspel. Imeli smo sicer nekaj manjših težav, ki pa se pojavljajo vsako leto. 

Povedati moram tudi, da je bilo to prvo leto, ko sem bil tehnični vodja tabora-kar pomeni, da sem načrtoval ture izvajal tehniko plezanja in varovanja ter ostale stvari, ki so povezane z gorami in opremo. S kolegi smo na koncu tabora na zadnjem sestanku vodstva sklenili, da je tabor uspel in da lahko nadaljujemo z takim delom. 

Glede na stanje ekonomije v Sloveniji smo tudi sklenili, da bomo tabor podražili za 10€ po osebi, kar pomeni, da bo cena tabora znašala 110€ po osebi. Cena pa zajema tabornino, hrano, turistično takso, vodenje in organiziranje ostalih dejavnosti. Se pravi, da s tem zneskom pokrijete celotno bivanje otroka v enem tedni z vsemi aktivnostmi.

Kot vsako leto do sedaj smo imeli tudi letos 3 ture. Kot vedno je bila prva tura skupna medtem, ko pa so bile druge dve ločene po težavnosti, ki se je proti koncu stopnjevala. prva tura je bila v smeri prevala Čez Dol, ki pa ga zaradi vročine in izčrpanosti nekaterih udeležencev nismo dosegli. Ustavili in pomalicali smo na nekje 1500m nadmorske višine in se po tem odpravili v dolino. Po tem smo se v vodstvu odločili kdo bo nadaljeval z hojo na zahtevnih turah in kdo bo ostal na lažjih. Tako smo se v torek odpravili na ture v dveh sestavah skupin. prva skupina je imela cilj zavetišče pod Špičkom (2033m) medtem ko je druga skupina odšla na izvir Soče v Zadnjico. Zahtevnejšo turo smo izpeljali brez težav medtem, ko je na lažji težave povzročal fant, ki smo ga kasneje poslali domov. Obe turi smo zvečer označili kot uspešne in naslednji dan naredili ponovno selekcijo za najzahtevnejšo turo in sicer Mala Mojstrovka po Hanzovi poti. Nadaljevali naj bi še na veliko in zadnjo in se vrnili po njunih pobočjih do Vratic in potem po melišču navzdol. Nazadnje nam je načrte prekrižalo vreme, saj zaradi neprestanega spreminjanja vremena ni bilo varno vstopiti v steno zato smo se odločili, da gremo na Sleme in kasneje na izvir Soče. Lažja tura je potekala od tabora do Mrijinega znamenja in na poti nazaj še obisk v muzeju TNP. Mislim, da je bil letošnji tabor z stališča planinarjenja in pohodništva uspešen in da lahko tako delo nadaljujemo tudi v naslednjih letih.